O temeljih

Ko se srce joče za tistim, kar je izgubilo, se duh veseli tistega, kar je našel.

(eden mojih najljubših, pa pojma nimam od koga)

Svet me kdaj tako zavrti, da postanem takšna, kot nočem biti. Nemirna, nesproščena, nezaupljiva in brezvoljna. Želim si, da bi bilo drugače, da bi bil moj svet drugačen. V daljavi vidim princa na belem konju, ki mi nosi šopek rok v simbol neskončnega občudovanja mene, vidim župana, ki mi moli ključe od prečudovitega stanovanja, zadovoljnega šefa, ki me pošilja na dopust v najbolj zeleno džunglo zaradi moje strašne delavnosti in ob njih sebe prekipevajočo od energije in sreče (yeah!).

Ja ja, nekoč bo drugače in lepo, si v takih dneh pogostokrat rečem. Redko pa se takrat spomnim, da v resnici ne verjamem tega. Vse to sem že videla, vse to sem že doživela. Vem, da prihodnost ne more biti srečna. Kot tudi ne preteklost. Srečen je lahko le ta trenutek, ki je prežet z vsem dobrim, kar je v meni in okoli mene. In čisto vedno je v meni tisto malo ljubezni, ki jo lahko začutim, da se pomirim; toliko hvaležnosti, da jo lahko polijem še na ostalo in spet zaupam; in radosti, ki jo prebudim, da spet čutim voljo in veselje.

Teh občutkov življenje nikoli ne podre kot podre sanje o lepši prihodnosti, ki zrastejo iz obupa. Slednje odpihne kot veter hišico iz kart in zraven še zašepeče, da bo to naredilo znova in znova. Kadarkoli postavimo za temelj našega gradu sreče nekaj, kar nismo mi sami, nam življenje grad sesuje. Večji in lepši je, težje bomo razumemo in bolj nas boli. Spet smo na začetku, a popolnoma svobodni, da se odločimo, na čem bomo naprej gradili...