Dan pik

V nedeljo me je prekmalu zbudil telefon. Pa nisem bila huda. Pogled čez okno je obetal srečen dan. Tisoče snežnih krpic je čez nekaj ur, ko je le prijela kava, zamenjalo tisoče pik v Narodni galeriji.

Bilo mi je všeč, kako me je škirpajoč parket zavrtel nazaj v srednješolske čase, ko sva se Ančo čudile, učile, režale in nazadnje po klopcah naše ljube stare galerije še malo zaspale (seveda je to bilo še preden so ukradli Petkovškovo Pismo in še ni bilo kamer). Če sem takrat videla skoraj vsako čačko, ki so jo pri nas razstavili, danes rabim za izlet na razstavo brco od zunaj.

Potem mi seveda ni nikoli žal. Tokrat sem bila res prijetno presenečena tako nad svežino in intimnostjo slik slovenskih impresionistov, ki sem jo drugače v slovenski umetnosti res pogrešala. Takole vse lepo zbrane na kupu (in meni po okusu prav lepo skupaj zložene) so kar dihale skozi vse pike. Kot se je popoldne za Ljubljanico med sneg in meglo zapletel optimizem. Tisti občutek, ko ujameš nek trenutek in si nad njem preprosto impresioniran.