Od kar sem marca zamenjala službo me lahko upravičeno zmerjate z deloholikom. Zgodi se oz. se mi kar dogaja, da se na trenutke sploh ne znam ustaviti. Zato sem strašno ponosna nase, da za dva postanka tega vikenda. Kavica v SEM-u z mojo Maruško in druga v vedno bolj mojem novem domku. Izurjeno oko bo na fotki prepoznalo vaflje mojega očija in za njimi samega mojstra. O neskončni hvaležnosti vsem, ki za moje novo kraljestvo te dni puščajo krvavi pot, pa bom še nameravam pisati.
Ker je verjetno odveč, da spet upam, da oktober pa ne bo tako natempiran, sem splanirala nekaj študijskega dopusta. Bomo videli, če bo tega časa tudi moj blog deležen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar