Domov za Božič

Jutri bo redko kdo sam. Vsi se vračamo k svojim najdražjim, še celo tisti, ki jim Božič nič ne pomeni. Vsi gremo domov, v rojstne hiše, hiše svojih staršev, starih staršev, partnerjevih staršev ali pa vsaj ostajamo doma.
Zame je dom topla beseda, tako mehko se izgovori in ker je lepe temno rdečo rjave barve, točne take da vzbuja varnost pa tudi občutek trdnosti in trajnosti. In točno v tak dom z navdušenjem drvim vsak Božič. Doma je potem sicer redkokdaj čisto pravo božično vzdušje. Prismodi se potica, lučke za jelko imajo kratek stik, omelo se je že posušilo, brat z družino zamuja, da se pečenka že ohladi. Božiček pozabi na kakšno darilo, nekdo se jezi, kje so kisle kumarce, jaz se hudujem nad bučnim oljem na solati, itd. Na koncu se vsi preveč najemo in obležimo po kavčih, se čohamo in crkljamo in je super.
Je pa še ena pot domov, ki se je veselim v času med prazniki. Pot od glave do srca, ko umiriš misli in se vrneš k sebi domov. V mislih stran pomečeš nepotrebno, pobrišeš umazano, prišraufaš razmajano, zaliješ posušeno in razsvetliš temačno. Kot bi v sebi pobrisal prah, okrasil jelko in prižgal lučke. Da spet malo zasiješ v svoji krasnosti in da imaš potem z novoletnim šampacem kaj za pogasiti :)