29 januar, 2010

Precious


Dostikrat me vprašajo, kam dam vse zgodbe. Jaz se vprašam, kam jih dam. In vse tiste solze, ki se ustavijo še preden bi jih kdo videl. Velikokrat mi je težko slišati in ostati tam. Pa ostanem, ker vem, da tisto kar se v meni dogaja, takrat ni zares pomembno. Tam sem za drugega. Se po malem nabira v meni in čaka na polno luno, pms, dva kozarca rdečega, posebno pesem ali dober film. Potem teče kot reka. Danes je bil film Precious. In je teklo za vse tiste ožganine ogorkov, prestrašene poglede, besede, ki nočejo zgubiti moči, in ves nesmisel, ki se nekaterim dogaja in ga verjetno ne bom nikoli zares dojela, pa mi vseeno zavozla želodec. Filma ni fajn gledat, ne bo za razvedrilo. Je pa opomnik, kakšne so lahko tudi zgodbe, ter da jih bom slišala samo, ko jih bom pripravljena.

1 komentar:

Saša pravi ...

Evo, to je en izmed tvojih postov, ko preprosto ni kaj komentirat.
Zgleda, da imaš vse lepo premišljeno, da vedno veš kako odreagirat..

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails