07 februar, 2010

Pasja radost

se nadaljuje. Ponosno povem, da se mala vedno bolš znajde na povodcu, beri ne vleče, in še celo njena največja nočna mora, beri avto, postaja vedno manj travmatska izkušnja. Ostaja uganka, kako Pužo naučiti, da ne spi na kavču, ko me ni doma, in da jogijske vaje ne pomenijo pasjih igralnih uric.
Najboljši so sprehodi. Dolgi, kratki, v hrib, ob reko, eni zelo na izi, pa taki bolj dinamični, včasih začinjeni z dobrim čvekom po telefonu, ta najboljši pa s sončkom obsijani. Svež zrak blagodejno vpliva na moje počutje, ki v končni fazi rezultira v krepčilnem popoldanskem dremežu. Misli so vedno bolj meditativne, glava ne pametuje toliko kot ponavadi, roke pa namesto po tipkovnici šarijo po mali kosmatinki. Kot naročeno za tale mrzli februar, saj bomo letos še prehitro klicali pomlad. Brez skrbi torej, se še beremo :)

3 komentarji:

Saša pravi ...

do jeza na Savinji sta šle.. se sploh ne spomnem kdaj sem bla nazadnje tam!

Simona pravi ...

Ja, bravo! Tja smo že s Cino hodili in že ona je ful uživala tam na skalah sedet. Pa sem mogla valda še Puži pokazat! Te pa kdaj sabo vzameva, da boš vidla, kako je zdaj :)

Saša pravi ...

deal!

LinkWithin

Related Posts with Thumbnails