Stara gora in se kup enega lepega kameja

Brrr.... Kaksnih pet stopinj vec pri pisanju tegale posta ne bi skodilo. Odkar se je v Punu skrilo sonce tud kokin caj ne pomaga vec, da bi se malo segrela. Sva pa zdrava in pripravljena na nova dozivetja, zato prav z nasmehom pisem tale post.

Da sem iskoristila Andrejevo okrevanje, sem sla v torek sama na izlet po arheoloskih znametostih Peruja in morm rec, da me je pestrost Inkovske kulture bolj presenetila, kot sem si prej mislila. Nenavadno, kako podobno je njihova filozofija podobna kaksni drugi (npr. krscanski ali vzhodnjaski). Ravno tako so na primer verjeli v tri svetove (kot prinas pekel, vice in nebesa), tri svte zivali (kondor, puma in kaca), potem v dva pola (kot jin jang) in velicino enega. Verjeli so v vec bogov med katerimi je bil glavni bog sonca (pomebni pa so se bog lune, gor).

Vso to misticno misljenje sem se bolj dojela, ko sem vceraj zjutraj po eni uri in pol sopihanja po stopnicah sredi dzungle le ugledala ta neskoncno opevani Machu Picchu (po domace stara gora). Razen objijajocega masovnega turizma, je to vec stoletij skrito mesto res obcudovanja vredno lepo ohranjeno, najbolj pa me je ganila lokacija. Bolj bogu za hrbtom res ne bi mogel bit! Ob pogledu na ostale gore, ki ga obkrozajo, mi je bilo takoj jasno, zakaj so se mogocne gore starim Inkom zdele kot bogovi in kako ni bilo tam za ziveti blez blagodejne topline sonca.

Tako tud jaz v nestrpnem caknju na nove jutranje zarke sonca nadaljujem svojo pot jutri na plavajoce otoke potem pa proti Boliviji. V tem cesu drzim pesti, da se umiri slovensko vreme in da vsi uzivate lepo poletje!

Besos!